Prispevek obravnava usodo rimske poganske religije v zadnjih stoletjih njenega obstoja, predvsem v obdobju med 3. in 5. stoletjem po Kristusu. Najprej na kratko predstavi temeljne značilnosti rimskega poganstva, kot sta rimsko razumevanje pojma "numen" in osredinjenost na kultni formalizem. V nadaljevanju se ukvarja s silnicami, ki so prispevale k postopnemu upadu starih izročil, npr. splošno krizo rimskega cesarstva v drugi polovici 3. stoletja in prevladujoče henoteistične težnje v sočasnem verskem razvoju. Članek se posveča tudi poskusom poganske inteligence, da bi ohranila staro religijo, ki so dosegli vrh v neuspešni obnovi poganstva pod cesarjem Julijanom in doživeli dokončni poraz pod Teodozijem.